zanr.comedy
Nov uporabnik
Pridružen/-a: 14.10. 2009, 18:50
Prispevkov: 5
|
 Objavljeno: 08 Maj 2012 20:11 Naslov sporočila: Sporočilo |
 |
|
Živjo! Kristjan je moj dober prijatelj in je napisal tale, ''blog'' o sebi. Preberite si in če mu kdo lahko pomaga s kakšno službo ali delom, so proti koncu napisani njegovi kontaktni podatki. LP[/color]
Najprej en lep pozdrav :)
Tole je namenjeno vsem tistim, ki me bodisi želite spoznati še bolje ali pa tistim, ki me še ne poznate, pa me želite spoznat :) Pa se že v naprej opravičujem, ker sem sestavil skupaj že na pol roman, ampak težko je 28 let spravit v kratko obliko, že tako sem marsikaj izpustil.
V tem tekstu ali blogu bom napisal neke vrste moj življenjepis.. pa kar začnimo, ker bo zelo verjetno kar dolg :)
Naj že v naprej povem, da bom v nekaterih delih izpustil določene stvari, ker so osebne narave in se ne tičejo samo mene osebno, ampak tudi drugih, ki jih pa ne želim vpletat, ker morda tega ne bi želeli. Hvala za razumevanje :)
Ok, zdaj pa zares.. pa začnimo pri otroštvu. Moje otroštvo pravzaprav po ničemer ne izstopa od povprečnega za tiste čase. Sicer ni bilo čisto tipično, ker sem do 5. leta starosti živel pri svoji biološki mami, potem sem se pa preselil k očetu in mačehi. To je prva stvar, kjer v detajle ne bom šel. Lahko povem samo še to, da sem tam do prvega ali drugega razreda osnovne šole še bil v stalnem kontaktu z mami, potem se je pa ta izgubil, nekaj več o tem pa kasneje.
Vrtec nekako nimam v najlepših spominih, nekako sem tam nisem najbolje počutil, še danes ne vem zakaj. Povsem drugače je pa z malo šolo in potem osnovno šolo. Oboje sem obiskoval na Bledu in na tiste čase me veže cel kup lepih spominov, vse od začetka pa tja do konca, leta 1998, ko se je to poglavje zaključilo z valeto. Takrat se spomnim, da sem komaj čakal, da se osnovna šola zaključi, ampak če bi vedel kaj me čaka v prihodnosti, bi bilo moje razmišljanje drugačno. Vpisal sem se na „Iskro“ v Kranj, točneje se je takrat imenovala SESŠ Kranj – Srednja elektro in strojna šola Kranj, danes se imenuje TŠC Kranj – Tehniški šolski center Kranj, in sicer sem se vpisal na smer računalniški tehnik. Računalniki so me namreč že od nekdaj fascinirali. Je pa zanimivo, da če odštejem en stari odsluženi PC, sem svoj prvi resni računalnik dobil šele, ko sem že obiskoval srednjo šolo, torej sem jo začel brez računalnika, smešno kajne? :) No, ampak ni bilo neke škode na ta račun, nisem nič zamudil.
Prvo leto srednje šole je bilo dokaj naporno. Problem je bil v tem, da sem osnovno šolo zvozil skozi brez nekega posebnega truda, nisem se praktično nič učil, vse je bilo samoumevno zame, bil sem pa prve 4 leta odličen, druge 4 leta pa prav dober, brez da bi mignil s prstom. Srednja šola je bila pa povsem druga pesem, tam pa to ni šlo skozi in vse do konca sem se mučil, da sem prvi letnik končal brez popravnih izpitov. Že vmes sem razmišljal, če bi se morda prepisal na kakšno drugo šolo, pa ne zaradi tega, ker sem komaj zvozil, ampak bolj zato, ker mi nekako program ni dišal najbolj, ni bilo to tisto pravo. No, ampak ko sem potem uspešno končal prvi letnik, sem si rekel, da pojdimo naprej, morda bo pa potem bolje. Prvi letnik je bil namreč natrpan z predmeti, ki nimajo nobene veze z računalništvom in mi še danes ni jasno zakaj so tam sploh potrebni – geografija, zgodovina, biologija, kemija, pa delno tudi fizika, vse to predmeti, kjer niso učili prav nič v zvezi z računalništvom in nikoli ne bom razumel potrebo po njih v programih kot je npr. računalniški tehnik. So nam pa tako zelo natrpali urnik s temi predmeti, da smo skoraj vsak dan imeli 7 ur in ker smo imeli dvoizmenski urnik, en teden dopoldne in en teden popoldne, je to pomenilo, da sem bil v popoldanskem urniku doma šele čez 21h zvečer. Nič kaj prijetno, pa čeprav je to pomenilo, da sem zjutraj lahko dlje spal, za razliko od dopoldanskega urnika, ko je bilo treba vstati že ob 5:30h. Ker pa rad spim, mi je bil popoldanski urnik vseeno boljši, vsaj pozimi, spomladi je bila pa muka sedet v učilnici in gledat ven skozi okno, zunaj pa sonce in toplo, ti pa veš, da ko boš prišel domov pa sonca ne bo več.
V drugem letniku je že bilo malce bolje, kar se urnika tiče, ker je že bil malce manj obsežen. Pa še nekaj sem pozabil omenit, v prvem letniku smo v razredu imeli nekaj osebkov, ki so samo delali zdraho, praktično so hodili samo zato, da so hodili, ves čas so pa delali probleme in šli so mi neizmerno na živce, Če se prav spomnim, jih je v prvem letniku v našem razredu popadalo več kot 10, naredila se je čistka, dobili smo nekaj takšnih, ki so padli v drugem letniku, ampak ti so bili pa v redu, tako da je bilo tudi iz tega vidika v drugem letniku precej bolje. Ampak kar se tiče pa šole same, pa to še vedno ni bilo to. Še vedno sem se mučil, težko sem se motiviral za karkoli in če se mi je v prvem letniku uspelo izognit popravnem izpitu, se mi pa drugem ni izšlo, imel sem enega – RSM – računalniški sistemi in mreže, predmet, ki mi je vseh 5 let srednje šole delal največ problemov in mi nikakor ni šel. Poleg tega je bil tudi profesor kar precej zahteven, čeprav se je kasneje izkazal kot izjemno fer in prijazen, ampak več o tem kasneje. V sami učilnici je bil pa izjemno zatežen in zahteven, zelo avtoritativen in nepopustljiv, večini nam je šel zelo v nos in nismo ravno marali tega predmeta :) In kot da to ni dovolj, je bila pa zame tudi sama snov zelo težka in nerazumljiva in končalo se je s popravnim izpitom. Odločil sem se, da grem poskusit takoj na prvi junijski rok, nisem imel česa zgubit, čeprav sem bil popoln pesimist in sem v glavi že v naprej izdelal načrt kako se bom pripravil za avgustovski rok. Tudi tukaj mi je vmes ves čas rojila misel, če bi se morda prepisal. Ampak vzdušje v razredu je bilo v drugem letniku odlično in sem se odločil, da grem naprej, razen če mi slučajno ne bi uspelo naredit popravnega izpita. Ampak imel sem srečo. Na pisnem delu mi je nekako, še danes mi ni jasno kako, uspelo nabrat tistih 50%, kar je bil pogoj, na ustnem delu sem imel pa še večjo srečo, saj sem izžrebal točno tista vprašanja, ki sem jih znal. In tako sem uspešno končal drugi letnik in sem lahko šel v poletje brez skrbi :)
No, za vso to obdobje nisem nič pisal kaj sem počel v poletnih časih, med počitnicami. V bistvu se ni dogajalo nič pretresljivega, morje, družili smo se s prijatelji, se hodili kopat, igrali pingpong, tarok, skratka tipična poletna „opravila“ :)
V tretjem letniku pa stvari postanejo bolj pestre. Že od samega začetka se začne mučenje, slabe ocene, še manj motivacije, glede tega je postalo vse skupaj res prava muka. Da je pa stvar še hujša, se začnejo pa še zdravstveni problemi, njihovi začetki pa segajo že v drugi letnik, kjer me je nekega dne nenadoma začela boleti rama, imel sem tudi težave z dihanjem, ko sem vdihnil, me je zabolelo kot bi mi nekdo zarinil nož v ramo. Zelo čudna stvar. Na prvi pogled zveni celo kot infarkt, ampak se je kasneje izkazalo, da je s srcem vse v redu, več o tem kasneje. Prvič, ko se je to pojavilo, sem bil sicer presenečen, ampak nisem veliko pozornosti posvečal temu, po nekaj dneh je minilo. V tretjem letniku se je pa skozi jesen to pojavilo še trikrat. Prvič sem šel k zdravnici in mi je dala samo tablete proti bolečini. Vmes se je zamenjala zdravnica, ampak tudi ta mi je prvič dala samo tablete. Obakrat je po enem tednu zadeva minila. Tretjič je postalo pa zdravnici čudno in me je poslala na EKG, ki je pokazal, da imam rahlo pospešen srčni utrip. Ampak kasneje se je izkazalo, da to ni zaradi tega, ampak so rekli, da je to zaradi tega, ker sem v otroštvu velikokrat prebolel angino. Tale bolečina v rami pa ni bila nikoli povezana s srcem. No, ampak iz preventivnih razlogov in ker moja zdravnica tega ni vedela, me je poslala na pregled še v bolnico na Jesenice. Spomnim se, da sem še pustil računalnik kar prižgan, misleč da bom itak kmalu doma. Ampak zdravnik v bolnici pa ni bil istega mnenja in me je zadržal tam na preiskavah. Tam sem bil 5 dni, od ponedeljka popoldne do sobote dopoldne. To je bila pa muka, vzeli so mi „pol litra“ krvi, merili tlak in utrip večkrat na dan, merili EKG, vzeli bris iz ust, slikali pljuča, za finiš sem moral pa še teči na tekočem traku, kjer so mi vmes merili EKG – cikloergometrija ali nekaj takšnega, merjenje EKG-ja pod obremenitvijo. Kakšen mesec kasneje sem moral pa še na ultrazvok srca. Rezultat? Nič. Prav nič niso ugotovili, da bi bilo narobe z mano. Pospešen utrip so pripisali anginam, ostalo je bilo pa vse normalno. Kar je najbolj smešno, je da me je zdravnik pohvalil, da imam veliko kondicije. Smešno pa zato, ker sem v osnovni in srednji šoli v razredu vedno bil med slabšimi v tej kategoriji :) Ampak danes je lahko gledat na vse to, ko je pač mimo, takrat je pa to imelo velik psihološki vpliv name, stalno sem bil v skrbeh, stalno v glavi tisto vprašanje „kaj pa če je res kaj narobe z mano“ ali pa „kaj pa če se ponovi“. To mi še dolgo ni dalo miru, rezultat je bil pa polom v šoli in posledično nisem izdelal razreda. Sicer sem poskušal, ampak ni bilo možno, ni šlo, ni bilo niti volje niti želje niti motivacije. Na račun zdravstvenih težav se mi je uspelo pogojno vpisat v četrti letnik, ampak ni pomagalo. Tisto je bilo zame črno obdobje, depresivno. Poletje je bilo sicer v redu, ampak jesen pa katastrofalna. Tu je potem še en aspekt vsega tega, že v bolnici sem namreč začel razmišljat o moji biološki mami in kako bi rad, da spet stopiva v kontakt, in to me je potem žrlo naprej. V bolnici so namreč na dan prišli spomini, ko so mi mislim da pri 4 letih ven dali mandeljne, ravno zato, ker sem velikokrat bolehal za angino, in sem se spomnil kako me je mami takrat peljala v bolnico in me obiskovala, tako močno sem si želel, da bi se tudi zdaj prikazala na vratih, a se to ni zgodilo. Nisva bila v stikih, moj oče in mačeha se ne razumeta z njo, sploh ne komunicirajo, tako da ji nihče sploh povedal ni in ni sploh vedela, da sem v bolnici. Poleg tega sem vedel, da imam še polsestro, nazadnje, k osem bil pri mami na obisku v drugem razredu, je bila stara pol leta, potem sem izvedel, da imam celo dve polsestri, o tem malce več kasneje, čeprav to je še en del, kjer v detajle ne bom šel, ker so preveč osebne stvari.
Skratka, nisem izdelal letnika in prišel je čas za odločitev. Ali naj vztrajam in ponavljam letnik ali pa naj pošljem vse k vragu in se prepišem. Že sama misel, da bi moral zalet znova, z novimi sošolci, je bila stresna. Ampak po pogovoru z svetovalko v šoli sem se odločil za ta korak. Grem poskusit končat, kar sem začel. Ker prepis na drugo šolo bi bil v tistem trenutku še precej bolj stresen. Škoda, da v tem obdobju nisem poznal programa PUM, ampak o tem več kasneje, to šele pride. Dobra stvar je bila, da je bilo v tem razredu, ki sem se mu pridružil, nekaj bivših sošolcev iz 1. in 2. letnika, ki so takrat padli, tako da le niso bili sami neznanci in se mi je bilo lažje prilagodit na nov razred. Pa tudi ostali, vsaj večina, se je izkazala kot zelo v redu, tako da sem se hitro vklopil in moram reči, da je bil preostanek tega šolskega leta kar precej prijeten, kot pika na i sem pa letnik uspešno končal, brez popravnih izpitov. In to sem vedel celo že mesec dni pred koncem, tako da je bilo res super :) Pa še težava z ramo se ni več ponovila, do danes se je sicer to potem pojavilo še nekajkrat, ampak v bistveno milejši in manj boleči obliki, tako da je to zdaj za mano.
Poleti sem se pa odločil še za en kar velik korak. In sicer, da ponovno stopim v kontakt s svojo pravo mami. In čeprav so bile do danes od tega trenutka tudi turbulentne situacije, mi ni žal in mi nikoli ne bo. Zadevo sem izpeljal na skriven način, doma nisem nič omenjal, ker sem se bal, da bodo problemi. Že prej sem omenil, da se med sabo ne razumejo dobro. To je bilo mislim, da prvo leto, ko nisem šel s staršema na morje, ampak sem ostal sam doma, ravno z namenom, da izpeljem ta korak. Mami sem poslal pismo in čakal. Imel sem namreč njen naslov že od prej. V pismo sem dal svojo telefonsko številko in potem sem čakal. Ne spomnim se kako dolgo je trajalo, ampak nekega dne je zazvonil telefon in bila je ona. Tega trenutka se spomnim tudi po tem, da sem se tresel kot šiba na vodi. Nedolgo za tem sva se tudi srečala v živo, izvedel sem namreč, da celo dela na Bledu, kar je le nekaj minut stran od doma. Takrat sem se tresel še bolj :) To je bilo super poletje, bil sem spet v kontaktu z mami, spoznal sem obe polsestri, malce kasneje še sorodnike, res je bilo super. Ampak kmalu se je zataknilo. Vmes sem namreč doma povedal, da sem stopil v kontakt z mami in sprva ni bilo problemov, nič nista imela proti, ampak kasneje se je pa začelo dogajat. Ni jima bilo všeč, vedno več je bilo prepirov.
Zopet je napočil čas za šolo, četrti letnik, ki je bil pa vse prej kot dobra izkušnja, ampak sploh ne zaradi šole same, pač pa drugih stvari, ki so se dogajale. Od tu naprej v detajle ne bom šel. Lahko povem samo to, da smo se doma veliko prepirali, najprej zaradi mami, kasneje sem zaradi tega popustil še v šoli in smo se prepirali še zaradi tega, potem smo se med šolo z mami zelo redko videli in sem še zato postal še bolj depresiven kot sem že bil, skratka vse je šlo samo navzdol. Končal sem s 4 popravnimi izpiti, ampak k sreči četrtega letnika ni treba ponavljat in so mi ostali le popravni izpiti. Seveda je bil namen, da to končam čim prej, ampak stvari so potekale tako, da sem srednjo šolo končal šele nekaj let kasneje.
Približno leto ali dve, če ne še nekaj več, sem dobesedno životaril. Ni bilo volje do ničesar. Nekaj smo se vmes družili s prijatelji, posebej poleti, ampak večinoma sem bil pa kar sam. Veliko je bilo razmišljanja, tuhtanja kako in kaj naprej, ampak pravih idej in rešitev ni bilo. Doma je bila situacija še vedno napeta, mami sem slišal samo po telefonu, pa še to samo občasno. Skratka nič od nič. Uspelo mi je naredit sicer en popravni izpit, RSM, prej sem omenil, da je bil profesor zelo fer in razumevajoč. Razložil sem mu situacijo in zelo mi je pomagal, praktično mi je pogledal skozi prste in mi sam rešil tisti test oz. mi povedal odgovore. Vedno bom hvaležen za to in če ga še kdaj slučajno srečam, se mu bom še enkrat od srca zahvalil, bil je namreč eden redkih, ki me je v tistem obdobju razumel. Povsod drugje sem večinoma naletel na negativne odzive, češ da sem sam kriv za vse to in kaj se grem, pa takšni in podobni komentarji. In to tudi od ljudi od katerih bi pričakoval podporo in razumevanje.
No, leta 2006 sem šel na šolo k svetovalki in ona mi je omenila program CIPS in pa PUM. Za PUM sem nedolgo pred tem dobil informacije tudi na Centru za socialno delo, kamor sem hodil, ker sem bil prijavljen na Zavod za zaposlovanje in sem prejemal denarno socialno pomoč, ampak PUM mi takrat ni dišal. Šel sem pa CIPS - Center za informiranje in poklicno svetovanje, kjer sem pa spoznal osebo, ki me je pravzaprav popeljala v pravo smer oz. mi zelo pomagala – Sandra Stare. Nekaj časa sem bil v kontaktu z njo, potem mi je pa tudi ona predlagala PUM in ponudila, da gre prvič z mano, da vidim kako to izgleda. In potem sem se odločil, da začnem hodit. Sprva je bilo malce čudno, vse je bilo tako novo in drugačno, povsem drugačen pristop, način dela, ampak vse to v pozitivnem smislu.
Za tiste, ki ne veste, PUM je program za mlade – Projektno učenje za mlajše odrasle, za mlade od 15 do 25 let, ki potrebujejo pomoč, takšno ali drugačno, bodisi pri dokončanju šole ali karkoli drugega, osebne stiske in podobne zadeve, da ne grem zdaj v detajle. In preden karkoli nadaljujem, bi se ob tej priložnosti rad zahvalil vsem mentoricam na PUM-u, ki so mi na kakršenkoli način pomagale: Mateja Rozman Amon, Jasmina Šubic, Mojca Šolar, Mija Ločniškar, Tjaša Bertoncelj, pa da ne naštevam še vseh ostalih, ki so mi pomagali recimo pri učenju, jih je kar nekaj. Če kdo od vas to bere, se vam iz srca zahvaljujem za vso pomoč in podporo. Nikoli ne bom pozabil in večno bom hvaležen, ker sploh ne pretiravam, če rečem, da ne vem kje bi danes bil brez vas.
PUM mi je ponudil ogromno, od učne pomoči, do takšne in drugačne podpore, druženja, počeli smo vse sorte. Dvakrat sem bil v Nemčiji na mednarodni izmenjavi mladih (2006 in 2007), kar do danes ostaja najdlje, kar sem bil od doma :) Pa še super izkušnja je bila, pa čeprav psihološko nisem bil v ravno dobrem stanju, še vedno je bilo veliko težav v ozadju. Z njihovo pomočjo sem dokončal srednjo šolo, nekaj časa potem delal kot prostovoljec in pomagal drugim pri učenju. Res eno super obdobje. Vmes sem imel še 3-mesečno izkušnjo, ko sem šel na svoje, našel sem si eno manjšo garsonjero v Radovljici in živel sam. Ni bilo fino biti sam, ampak sem to potreboval, da sem se spravil v red. Ko sem dokončal šolo, so se tudi doma zadeve uredile in preselil sem se nazaj domov. Idealno sicer ni še danes, ampak živimo :)
Z mami se je vmes nekajkrat zapletlo, pa spet razpletlo, dvakrat sva spet prekinila stike in jih spet vzpostavila, ampak to je bilo vse v obdobju, ko sem bil jaz povsem „razštelan“. Danes je malce drugače in upam, da bo v bodoče samo še bolje oz. sem prepričan, da bo.
Tisto, kar je pa zame najpomembnejše, kar se je zgodilo v tem obdobju, je pa da sem spoznal svojo punco, leta 2008, še vedno sva skupaj, pa čeprav je tudi tu zelo turbulentno. Ne vem koliko bi ji bilo všeč, če grem v detajle, zato ne bom šel. Pač je trenutno malce kriza, ker jo skrbi, da sem jaz nezaposlen in na tak način med nama ni prihodnosti. Tega se zavedam tudi sam, zato sem začel gledat v različne smeri kako priti ven iz te situacije in upam, da se kmalu kaj najde. Ni blesteča situacija trenutno, še vedno živim pri starših, dobivam socialno podporo, vse kar si želim je pa, da bi dobil priložnost.
Tule bi pa zadevo kar zaključil :) Hvala vsem za vašo pozornost. Če ima kdo kakšen komentar, bom zelo vesel.
Lep dan še naprej :)
LP,
Kristjan
Za tiste, ki tole berete na Facebooku, dodajam še svojo prošnjo oz. ponudbo za delo ali kakorkoli že to želite poimenovat, pa če se kdo najde v tem ali pozna koga, ki bi ga zanimalo, naj mi prosim javi, kontakti se nahajajo tudi v sami ponudbi. Pa že v naprej hvala za vsako pomoč :)
Kristjan Čubranič
Zasip Ledina 45
4260 Bled
E-Mail: kristjan.cubranic@gmail.com
Facebook: www.facebook.com/KingJofre
GSM: 040 887 337
Spoštovani!
Za začetek najprej en lep pozdrav in hvala, ker si boste vzeli čas in prebrali mojo ponudbo, če temu lahko tako rečem. Tole ponudbo pa lahko vzamete kot ponudbo za delo, lahko pa tudi kot ponudbo za občasno oz. projektno sodelovanje, če morda potrebujete katero od storitev, ki jih lahko ponudim, več o tem pa v nadaljevanju. Kot boste tudi sami ugotovili, tole ni klasična prošnja oz. ponudba za delo, ker z njimi nimam prav nobenih uspehov.
Najprej nekaj o meni. Obiskoval sem Tehniški šolski center v Kranju ter pridobil naziv računalniški tehnik, ko sem šolanje uspešno končal leta 2007 z opravljeno poklicno maturo. Šolanje sem nadaljeval na višji šoli, na Centru za poslovno usposabljanje v Ljubljani, smer Informatika, kjer zaključujem študij, manjka mi še nekaj izpitov ter diplomska naloga, vendar statusa študenta nimam več. Imam zagotovljen lasten prevoz.
Na vas se obračam, ker bi mi bilo v veselje sodelovat z vami. Izkušenj iz preteklosti žal nimam, zato glede tega ne morem nič napisat, žal mi pri mojih 28 letih še ni uspelo priti do zaposlitve. Če bi vedel zakaj je temu tako, bi z veseljem povedal, a žal ne vem, bi pa tudi jaz rad vedel. Lahko pa povem, da razlog zagotovo ni lenoba, niti izbirčen nisem tako zelo, čeprav priznam, da mi določena dela ne dišijo, ampak za takšna dela niti ne pošiljam prošenj.
Najbolj obvladam računalništvo, logično, glede na to, da sem po izobrazbi računalniški tehnik. Sem pa bolj splošne vrste računalničar, kar pomeni, da ničesar ne obvladam do nekega super visokega nivoja, ampak recimo, da je vsega po malo. Od splošnih zadev (Windows, Office), do spletnih strani (HTML, CSS, Joomla, Dreamweaver), videomontaže (Adobe Premiere Pro, After Effects, Power Director), grafika (Photoshop), zraven pa še veliko splošnega znanja iz področja računalništva, pa tudi strojni del, torej priklop in sestava samih računalnikov in drugih elektronskih naprav.
V zadnjem obdobju me najbolj veselijo tri področja, to so pa fotografija, izdelava enostavnih spletnih strani in pa delo z lesom. Pa zraven bi dal še videomontažo in grafično oblikovanje. Nedolgo nazaj sem si kupil DSLR fotoaparat, ki mi omogoča, da se bolj resno ukvarjam s fotografijo, zato bi se tudi na tem področju rad kaj naučil. V bodoče me bolj resno zanima tudi videomontaža oz. videoprodukcija, torej snemanje in montaža lastnega materiala ali pa za koga drugega. Tu pride v poštev recimo tudi sestava kakšne reklame za kakšno podjetje, tudi za vas, če vas to zanima. Ali pa na splošno priprava kakšnega reklamnega materiala v kakršnikoli obliki, kakšni letaki, brošure, video sem pa že omenil, skratka vse vrste reklamni in promocijski material, poleg tega pa tudi izdelava kakšne enostavne spletne strani. Kot referenco vam lahko dam dve spletne strani, ki pa nista še dokončani:
www.planet-aurora.com (to je moja osebna spletna stran)
www.humana-slovenija.si
www.planet-aurora.com/kristjan (tule pa je še moj življenjepis)
Seveda sem tudi za lastno veselje skupaj sestavil že marsikaj, zato nekaj izkušenj in znanja vendarle imam in nisem popolni začetnik. Priznam pa, da nisem profesionalec. Ampak če potrebujete kakšne enostavne, pa vendarle lepe in kvalitetne izdelke, vam zagotovo ne bo žal, če mi daste priložnost. Največja razlika je v tem, da vam bodo bodo podjetja, ki se s tem profesionalno ukvarjajo res da naredila tudi profesionalen izdelek, ampak vam bodo to tudi temu primerno zaračunali, jaz sem vam pa za bistveno manjše denarje pripravljen naredit povsem kvaliteten izdelek, ker se mu bom resno posvetil in ne bom odnehal dokler ne boste zadovoljni. Če pa na koncu vseeno ne boste zadovoljni, si bomo pa podali roko in se razšli.
Glede denarja, bodisi plače bodisi plačila za kakšen projekt, je pa tako, da se jaz ne ženem za denarjem. Rad bi samo dobil priložnost, da se dokažem. Trenutno sem nezaposlen in prejemam 260eur socialne podpore in vse, kar bo več oz. bo dodatno, bom s tem zadovoljen. Če se boste odločili in mi dali priložnost, me boste plačali toliko, kolikor mislite, da je moj trud vreden. V kolikor ne bi šlo za klasično zaposlitev, je moja ponudba na nek način ponudba za delo na črno, ampak obstajajo rešitve mimo tega kot npr. avtorska ali podjemna pogodba, tako da nič ne bi bilo nelegalno, odločitev bi bila pa seveda vaša.
Torej, da še enkrat poudarim, da tole lahko vzamete na dva načina, kot ponudbo oz. prošnjo za delo ali pa kot ponudbo za kakšno projektno sodelovanje, če bi vam prav prišla kakšna od stvari, ki jih ponujam, s poudarkom, da nisem profesionalec, ampak bi se pa maksimalno potrudil, poleg tega pa za moje storitve ne bi zapravili „pol premoženja“.
Kot sem že na začetku poudaril in ste tudi sami ugotovili, tole ni bila klasična prošnja oz. ponudba za delo. Stvar je v tem, da sem se zaradi neuspeha pri pošiljanju klasičnih prošenj odločil za drugačen, bolj direkten pristop. Izgubiti tako nimam kaj, ker če sem pri približno 1000 poslanih prošnjah v zadnjih letih prišel do 5 razgovorov, potem nekaj tu ne „štima“ in je treba spremenit. Pa po pravici povedano, se mi gabijo tiste prošnje, kjer naj bi se moral slinit in nekomu „zlesti v rit“, da bi sploh prišel do razgovora, kjer pa seveda sledi še več slinjenja in vsega ostalega. Nisem aroganten človek, niti nesramen, ampak ne mislim pa nikomur „lesti v rit“, da bi dobil priložnost. Zato sem tukaj napisal kaj lahko ponudim in kaj lahko od mene pričakujete. Če mi boste pa dali priložnost in me bolje spoznali, boste pa ugotovili, da imam malce drugačen pogled na svet kot povprečna oseba. Zdaj za nekatere to pomeni, da sem čudak, ampak na mnenja drugih o tem ne dam kaj dosti.
Za vaš odgovor se vam že v naprej zahvaljujem. Za vsako dodatno vprašanje sem vam na voljo preko mail naslova, ki se nahaja na vrhu. Dodal sem tudi svojo GSM številko, ampak tu naj opozorim, da pogosto nimam telefona pri sebi, pa že tako se na neznane številke ne oglašam vedno oz. ne pokličem nazaj, zato če me boste slučajno klicali in se ne oglasim, mi prosim to sporočite preko maila, le ta je najbolj varna in zanesljiva metoda kontakta. Dodal sem pa tudi povezavo do mojega profila na Facebooku, če ga slučajno uporabljate, me lahko kontaktirate tudi tam.
Če vas pa moja ponudba ne zanima, se vam pa opravičujem za tratenje časa in vam želim lep dan in pa veliko sreče v prihodnosti, karkoli že počnete ali boste počeli.
Lep pozdrav,
Kristjan Čubranič |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
